Dolgo sem čakal na ta trenutek;
      stojim v sobi, iz katere te lahko
      vidim, nepremično stojim, kadim, odpiram
      stare škatle, iščem v njih tvoje
      lase. Iščem, in hkrati zapuščam,
      sebe, to sobo, to stanovanje.
     Dolgo sem čakal na ta trenutek:
      tu in tam z mene pade kaplja strjenega voska -
      kličeš me in jaz sem ves čas
      tam, v sobi, od koder se vidim,
      kako vedno znova in znova
      prihajam k tebi.
      Dolgo sem te čakal. Z lahkoto
      izbrišem napisano in vse ponovim še enkrat,
      toda tega prostora, čigar vonj
      pozna tudi laž, ki je kot december v
      teh dneh, ne bom več nikoli
      zapustil. Kdo mi bo zdaj še povedal, da
      ni razlike med meglicami, ki se počasi
      vzpenjajo po stopnicah,
      in temi snežinkami, ki padajo tukaj
      in bi jih lahko gledala? Sicer pa tako ali tako
      oba jočeva, jaz, ko sekljam čebulo in razmišljam
      o Pablu Nerudi, ti pa kar tako.
      Strah me je. In bojim se, da se ta strah
      ne bi več vrnil. Kdo mi bo zdaj za trenutek še
      zadržal vse tiste ure, ko nisem mogel zaspati,
      ker so vse v tvojem dihu in ker,
      jaz ti bom to še enkrat povedal,
      zjutraj si najlepša.
      Dolgo sem te čakal
      in zdaj sem se odselil. Zdaj šele vidim,
      da ni razlike med tišino in soncem,
      ki zjutraj odkriva skrivnost -
      zjutraj se naselim v tebi in
      končno zaspim.  
Ho atteso a lungo questo istante;
      mi trovo nella stanza, da dove posso
      vederti, me ne sto immobile, fumo, apro
      vecchie scatole, nelle quali cerco i tuoi
      capelli. Cerco e assieme abbandono me
      stesso, questa stanza, questo appartamento.
     Ho atteso a lungo questo istante:
      qua e lŕ dal mio corpo cola una goccia di cera
      rappresa – mi chiami e io sono tutto il tempo
      lŕ, nella stanza, da dove mi vedo
      giungere di nuovo e
      di continuo da te.
      Ti ho atteso a lungo. Cancello facilmente
      quello che ho scritto e riscrivo tutto un’altra
      volta, ma questo spazio, il cui profumo sa
      anche di menzogna ed č come dicembre
      in questi giorni, non lo lascerň mai
      piů. Chi mi dirŕ adesso che non c’č alcuna
      differenza tra le nebbioline che salgono
      lentamente per le scale
      e questi fiocchi di neve che cadono qui
      e potresti guardarli? Ma che importa dato che
      piangiamo entrambi, io, quanto trito la cipolla
      e penso a Pablo Neruda e tu senza alcuna ragione.
      Ho paura. E temo che questa paura non torni
      piů. Adesso chi mai tratterrŕ per un momento
      tutte quelle ore in cui  non riuscivo a dormire,
      essendo tutte nel tuo respiro e inoltre
      io ti dirň ancora una volta,
      di mattina sei bellissima.
      Ti ho atteso a lungo
      e adesso mi sono trasferito. Appena ora vedo
      che non c’č differenza tra il silenzio e il sole
      che all’alba svela il mistero –
      all’alba mi trasferisco in te
      e finalmente mi addormento. 
  
Takšni dnevi so,
      kot most skrčeni okoli tebe,
      nad gladko površino okoli tebe;
      so že takšni dnevi,
      da se v ponavljanju ohranja
      klic, na katerega se ti
      ne moreš odzvati, ker si samo ti
      lahko tisti, ki kliče, ki se
      v ponavljanju približuješ,
      ko se jaz, takšni so pač dnevi,
      z njimi v kaplji olja oddaljujem
      in hodim samo tam, kjer so
      moje stopinje v ponovitvi postale tvoje.
      Takšni dnevi so,
      da sestopaš in imaš v mislih
      to, kar tvoj obraz drži v krču
      in ne neha, dokler v njem
      ne otrpnem še jaz.
      Se spomniš oblike mojega prsta,
      ko se dotika tvojih senca? Kakšne podobe
      riše po tvojih dlaneh? Se spomniš?
      Ker jaz se ne: takšni dnevi so;
      izginjajo v istem ritmu kot midva,
      če zapreva oči in prisluhneva –
      če bova razmišljala na glas,
      bova morda lažje
      presliša1a
      klic drugega.  
Ci sono certi giorni
      stretti stretti come un ponte intorno a te,
      sopra una superficie liscia che ti cinge;
      certi giorni sono fatti proprio cosě
      che a furia di ripetizioni il richiamo
      perdura, anche se non puoi rispondergli
      perché puoi essere solo tu
      a chiamare e nelle ripetizioni
      ti avvicini, mentre io, certi giorni
      sono proprio cosě, insieme a loro in
      una goccia d’olio mi allontano
      e cammino solo lŕ dove le mie
      impronte, ripetute, sono diventate tue.
      Ci sono dei giorni in cui
      mentre stai scendendo pensi a
      ciň che contrae il tuo volto nello spasmo
      e non cessa fino a quando in esso
      non intorpidisco anch’io.
     Ricordi la forma del mio dito
      quando sfiora le tue tempie? Che immagini
      disegna sui tuoi palmi? Ricordi?
      Io non ricordo: ci sono dei giorni che
      svaniscono allo stesso ritmo di noi due,
      se chiudiamo gli occhi e ascoltiamo –
      se mediteremo a voce alta,
      probabilmente ci sarŕ
      piů facile non udire
      il richiamo dell’altro. 
  
Tukaj sva,
      tukaj na tem papirju, tankem
      kot rjuhe pomladi, mogoče poletja, zdaj
      ko razmišljam, kaj ste mi hoteli povedati –
      ti, Dağlarca in Sarajlić – in kako
      vam bom odgovoril, da bodo besede ostale
      nespremenjene v svojem koritu, kamor odlagajo
      svojo lahkost; zdaj sva čisto vsa
      tukaj pred menoj.
      Pa tudi potem, kasneje, ko bom
      pod njimi gol, ko bodo, enake barve kot jaz,
      padale name, tudi potem bova tukaj, da se
      ozreva proti kraju, kjer vse hitreje
      padava drug proti drugemu – enake
      barve si, zato ne morem vedeti,
      ali si že trčil vame.
      Lahko ti povem le, da te čakam
      tukaj, kje v senci pod mandljevcem
      skušam misliti na kaj drugega
      kot na to, kako te včasih pokličem
      z imenom, resničnim nekje drugje,
      in kako ga spremeni veter,
      ko gre čez polje.
      Ali zdaj že veš, kaj bi ti rad povedal?
      Pokril naju bom s temi rjuhami; čutiti
      morava njihovo težo:
      takrat se bodo spet pojavili
      tvoji vdihi in barva moje kože.
      Zdaj veste, kaj sem vam hotel povedati?  
Siamo qui,
      qui tutti e due su questa carta, sottile
      come le lenzuola della primavera, forse dell’estate, ora
      mentre rifletto cosa volevate dirmi –
      tu, Dağlarca e Sarajlić – e come vi
      risponderň, affinché le parole rimangano
      non trasformate nel loro alveo, in cui ripongono
      la loro leggerezza; ora siamo totalmente
      qui davanti a me.
     Ma anche dopo, piů tardi, quando sarň nudo
      sotto di loro, quando saranno del mio stesso colore
      e mi cadranno addosso, anche poi saremo qui per
      volgerci verso il posto dove sempre piů velocemente
      cadiamo l’uno sull’altro – sei dello stesso
      colore, perciň non posso sapere
      se sei giŕ cozzato contro di me.
      Posso dirti solamente che ti aspetto
      qui, dove all’ombra di un mandorlo
      cerco di pensare a qualcosa d’altro
      e non solo a come talvolta ti chiamo
      per nome, che č reale altrove,
      e a come lo trasforma il vento
      mentre attraversa la campagna.
      Adesso forse lo sai giŕ cosa vorrei dirti?
      Coprirň noi due con queste lenzuola;
      dobbiamo sentire la loro pesantezza:
      allora riappariranno le tue
      inspirazioni e il colorito della mia pelle.
      Ora sapete che cosa mai volevo dirvi? 
  
PESMI ZA PREHOD V NOV LETNI čAS
 
1 
Nič vznemirljivega se ni zgodilo. Bojim se, da se precej slabo pripravljam na zimo: nobenih novih spominov, ki bi me greli, ko bo zares težko premikati noge, ko bodo na tla padali strti, ob šipo zagnani glasovi. Zdaj bi bil pravi čas, da bi obral sklade cvetnega prahu in počasi zakuril v zaprtih ustih. Zunaj se s pomirjujočo vztrajnostjo počasi spušča sneg, vzporedno z neko davno željo.  
POESIE PER IL PASSAGGIO IN UNA NUOVA STAGIONE
1 
Non č successo niente di eccitante. Temo di prepararmi all’inverno piuttosto male: niente ricordi nuovi per riscaldarmi, quando sarŕ veramente faticoso muovere le gambe, quando cadranno a terra frantumate le voci scagliate contro il vetro della finestra. Adesso sarebbe il tempo adatto per raccogliere cataste di polline e pian piano accenderle nella bocca chiusa. Fuori con rasserenante perseveranza cade lentamente la neve, di pari passo a un antichissimo desiderio. 
  
2
 
Tistega večera sem bil užaljen in jezen in sem se spomnil, kako neobremenjeno se prijatelj loteva vprašanj umetnosti. Zadovoljen sem ob misli, da se z nekaterimi stvarmi ne bom nikoli sprijaznil. Iz predaje mezi blagost, utaplja. Na začetku te pesmi mi mnogo misli ni dalo miru, zdaj se ne morem znebiti podobe zaskrbljenosti, ki sem jo nekoč razbral na očetovem obrazu, ali presenečenja na nekem drugem, ki je odgovarjalo na mojo zlagano ravnodušnost. Pridušena razdalja, ki ne pozna nobenega zvoka, razen enakomernega zavijanja mrzlega vetra, stoji na koncu te pesmi.  
2
Quella sera ero offeso e arrabbiato ricordandomi con quanta leggerezza un mio amico affrontasse i problemi artistici. Mi soddisfa il pensiero che a certe cose non mi rassegnerň mai. Dalla resa gronda l’indulgenza che annega. All’inizio di questa poesia, mi tormentavano molti pensieri, ora non riesco a sbarazzarmi dell’immagine preoccupata che una volta intravidi sulla faccia di mio padre, o la meraviglia su qualche altro viso che rispondeva alla mia simulata indifferenza. L’opprimente distanza che ignora ogni suono, tranne l’uniforme sibilare del vento gelido, si trova alla fine di questa poesia. 
  
3
 
Kot upočasnjen odmev diha v meni žgoč vonj kuhanega sadja. Gostota je moja novembrska krošnja. Pesmi nekaj zapušča, iz njih izstopa in stiska suho grlo preteklim tednom. Saj, če pomislim, niti niso bili tako nekoristni – svetloba je včasih potrebna, da trajanje začutimo kot upanje. Stopiti proč od okna in čutiti svoj pogled od zunaj je skrivnost pričakovanja zime, umikanje pred potrebo po razlagah, božanje lepljive kože med prisotnostjo in odsotnostjo. Drugače je, a še vedno je vse lepo, le na manjšem prostoru je zbrano. Prvič letos sem pojedel pomarančo, bilo je, kot bi nerodno poljubil žensko. Včasih ne dajem ničesar, prav ničesar.  
3
Come un eco rallentato respira in me l’odore cocente della frutta cotta. La densitŕ č la mia chioma d’albero novembrina. Qualcosa abbandona le poesie, uscendo serra la gola secca alle settimane trascorse. In fondo, se ci penso, non erano nemmeno cosě inutili – la luce talvolta č necessaria per farci sentire il duraturo come speranza. Scostarsi dalla finestra e sentire il proprio sguardo dall’esterno č il mistero dell’attesa dell’inverno, allontanarsi prima del bisogno di spiegazioni, le carezze di una pelle attaccaticcia tra presenza e assenza. In quanto al resto, tutto fila a meraviglia, anche se occupa molto meno spazio. Quest’anno č la prima volta che ho mangiato un’arancia, era come se avessi baciato goffamente una donna. A volte non do niente, ma proprio niente. 
  
VRANE
 
Ko se obrnem k tebi, ležeči negibno kot moje težke besede, mi pogled zagrne jata vran. Njihove nezaupljive oči so uprte v tisto, kar bi moral gledati jaz, ki te kličem z napačnimi imeni. Zakaj ko boš vstala, da nahraniš skrivnosti pod svojim zbrušenim perjem, ko boš šla čez dan kot gre mesec skozi srce, bodo vrane še vedno tam namesto tebe in moje oči se bodo dolgo privajale na njihovo pepelnato prisotnost, dolgo se bodo privajale na tiho nalogo – ko se boš obrnila k meni in vprašala, kaj delam, bo moje delo opravljeno.  
CORNACCHIE
Quando mi volgo verso di te, distesa immobile come le mie pesanti parole, mi vela lo sguardo uno stormo di cornacchie. I loro occhi diffidenti fissano intensamente ciň che dovrei guardare io che ti chiamo con nomi sbagliati. Poiché, quando ti alzerai per saziare i misteri sotto le tue piume levigate, quando t’inoltrerai attraverso il giorno come attraversa la luna il cuore, le cornacchie saranno ancora lě invece di te, e i miei occhi cercheranno a lungo di abituarsi alla loro presenza cenerina, a lungo tenteranno di adempiere il tacito compito – quando ti volterai verso di me e mi chiederai, cosa sto facendo, il mio lavoro sarŕ compiuto. 
  
KORAKI
 
Skoraj vse je na dosego roke in ni pomembno, da to ali ono manjka – ne čutim nemira; a bi moral. Nobenih premikov ne čutim. Sledim si kot lastna senca in se poskušam ujeti. Zmeraj znova se vračam nazaj sem, tako kot se sol iz kože vrača nazaj v morje. Danes me bodo posrkale korenine in nebo me bo izpilo skozi krošnjo. Danes, mogoče jutri. Vse je že za mano in zdaj je vse še enkrat. Med resničnostjo in utrujenostjo teče tanka črta. Po njej hodim. Moji koraki padajo v glasbo.  
PASSI
Quasi tutto č a portata di mano e non importa se questo o quello manca – non sento l’inquietudine; anche se dovrei. Nessun fremito né sussulto mi agitano. Mi seguo come la mia ombra e cerco di raggiungermi. Di continuo ritorno indietro, qua, cosě come il sale dalla pelle torna nuovamente nel mare. Oggi mi succhieranno le radici e il cielo mi  ingoierŕ attraverso la chioma arborea. Oggi, forse domani. Ormai tutto č alle mie spalle e adesso tutto si ripeterŕ ancora una volta. Tra realtŕ e stanchezza corre una sottile linea lungo la quale cammino. I miei passi cadono nella musica. 
  
MLEKO
 
Mraz in mlečna megla, ki topi glasove, ne pa tudi kristalov spominov, ki ostanejo za njimi z usločenim, gromozanskim hrbtom dinozavra. Včasih mi zmanjka moči, po stisnjenem grlu se dviguje mleko in izbruha strah. Pomešan z nesramnostjo je kot nedolžna okužba, a to je dobro. Nekateri bi rekli: ljubezen, vendar je v tistih trenutkih nisem vreden – po tem se ločimo, a to je dobro, zakaj nekateri so takrat samo še lepši.  
LATTE
Freddo e nebbia lattescente che fonde le voci, ma non anche i cristalli dei ricordi che restano dietro a loro con l’enorme e arcuato dorso di dinosauro. Talvolta le forze mi vengono meno, attraverso la gola strozzata sale il latte e vomita la paura. Mescolato all’indecenza č come un innocuo contagio, e questo giova. Solo qualcuno direbbe: amore, comunque in quei momenti non lo merito – in quanto a questo, siamo diversi, ed č un bene, dato che allora taluni sono ancora piů belli. 
  
ELEGIJA
 
Sence v meni se rodijo kot razpokan porcelan, daljšajo se hitreje in sledijo uri, ki je odprte oči ne zaznamujejo. Mogoče bi rad pisal. (Tam je miza, pojdi pisat.) Je namreč čas, ko se dve telesi povsem prekrijeta, kot vase zvita trava, kot mladost ali svež sneg. Kaj pa je že milost ... V zavojih vode jo vidi čebela, ki ob vrnitvi domov podari svoje čustvo. Skozi okno gleda v prazno stanovanje, kako pri tleh odsotno vztrepetavajo grozdi preteklih vojn. Ko pridem nazaj, se mi izpod pazduh usipljejo obloge peloda. Zamedim se, kot bi se medil za koga drugega.  
ELEGIA
Le ombre in me nascono come porcellana incrinata, si allungano molto in fretta e seguono l’ora che gli occhi aperti non avvertono. Probabilmente vorrei scrivere. (Lě c’č un tavolo, va’ a scivere.) Comunque č ora che i due corpi si coprano totalmente come erba avvolta su se stessa, come la giovinezza o la neve fresca. Ma cos’č mai la grazia… Nelle anse dell’acqua la vede un’ape che di ritorno a casa le dona il suo sentimento. Attraverso la finestra guarda in un appartamento vuoto, dove raso terra tremolano svagati e assenti i grappoli di guerre passate. Quando torno indietro da sotto le mie ascelle si sparpagliano strati di polline. Secerno miele come se lo producessi per qualcun altro. 
  
DESET
 
1 
Deset zjutraj. Dež spet ob tla pusti padati naključja. Vsako minuto se zbudim drugje in se sprašujem, ali nisem pravkar izgubil svojega zadnjega bralca.  
2
 
Deset zjutraj, temno rumenega prahu od nikoder. Deset besed in potem še ena da skupaj eno besedo. Rahljanje zraka je zdaj zadnje, kar potrebujem.  
3
 
Deset zjutraj: ne tukaj.  
4
 
Deset zjutraj; nekoč sem stal v pesku in zapolnjeval čas s slamo. Moj pogled ni bil nagnjen, a sočustvoval sem s prihajajočo bližino, ki bo pripravila pot tesno prilegajočemu se dvomu. Po njej gredo tudi velike besede, s katerimi sem jo takrat zagovarjal. Tudi kepe življenja, tiho svetlikajoče se v vonju zažgane volje.  
5
 
Dvanajst.  
LE DIECI
1 
Le dieci di mattina. Di nuovo la pioggia lascia cadere a terra i casi fortuiti. Ogni minuto mi sveglio altrove e mi chiedo se non ho perduto in questo momento il mio ultimo lettore.  
2
 
Le dieci di mattina, la polvere giallo scura non arriva proprio. Dieci parole e poi ancora una fanno insieme una parola. La rarefazione dell’aria č adesso l’ultima cosa di cui ho bisogno.  
3
 
Le dieci di mattina: non qui.  
4
 
Le dieci di mattina; una volta stavo in piedi nella sabbia. e colmavo il tempo con la paglia. Il mio sguardo non era obliquo, comunque partecipavo al dolore dell’imminente vicinanza che farŕ strada al dubbio che aderisce strettamente. La percorrono anche le grandi parole con le quali allora presi le sue difese. Anche i grumi di vita che sfavillano placidamente nella fragranza della volontŕ bruciata.  
5
 
Le dodici. 
  
VSE
 
Če želiš razumeti vse, slišati mežikanje pepela v zraku, čutiti kot pes, ki so mu stopili na rep, ali kot počasneje od luči razpadajoče truplo, začneš zvečer in predvsem spokojno. Ne oziraš se na zobe, ki so zobje vetra, niti na proseče cviljenje ljubezni: nisi več ranljiv: kamen si, stisnjen v pésti. Kot moraš, vse preživi dvakrat in nikoli do konca. Hodi po štirih, bodi pokončen in imej eno roko vedno prosto. Vsaka roka se od daleč zdi kot reka: češe svojo strugo, gladi čas, šteje. Za vse dobiš drugo možnost, edino. Prepusti se ji, kot se sonce prepusti globini v razkoraku. Mera je končno polna. Kar se sveti v temi, je srebrno in zrelo.  
TUTTO
Se desideri capire tutto, udiire l’ammiccare della cenere nell’aria, sentire come un cane a cui hanno calpestato la coda o decomporti come un cadavere piů lentamente della luce, cominci di sera e anzitutto con calma. Non tieni conto dei denti che sono i denti del vento, neanche dei supplichevoli gemiti dell’amore: non sei piů vulnerabile, sei una pietra, stretta in un pugno. Come devi, tutto sopravvive due volte e mai fino alla fine. Cammina con tutte e quattro le gambe, dritto dritto e con una mano sempre libera. Ogni braccio da lontano sembra un fiume: pettina il suo letto, liscia il tempo, calcola. Per tutto trovi un’altra possibilitŕ, una sola. Adéguati ad essa come si conforma il sole alla profonditŕ nella divergenza. La misura infine č colma. Ciň che risplende nel buio č d’argento e maturo. 
  
TRADICIJA
 
Čez kakšnih deset let bo streha pripravljena za prenovo. Sprana od mnogih poletij je začela zrcaliti srebrno skalno steno. Treba bo poiskati nekoga, ki se je zadihal v hribih in z rezilom v roki cepil tesno zaraščena, dišeča leta. Treba bo vse zgodbe pokriti z eno streho.  
TRADIZIONE
Tra una decina d’anni il tetto sarŕ pronto per il rinnovo. Slavato da molte estati incominciň a rispecchiare l’argentea parete rocciosa. Bisognerŕ trovare qualcuno che girando ansante per i monti con una scure in mano spaccava gli anni fragranti, infoltiti oltre misura. Bisognerŕ ricoprire tutte le storie con un unico tetto. 
  
PEPEL IN STEKLENICE
 
Pozni cvetovi. Pepel in steklenice. Nebo, ki hoče biti bolj modro, zaliva zaprta okna. Tukaj smo in vse bolj smo si podobni, razmetani kot utrujene karte. Ko se z ustnicami dotikamo kozarcev, v mislih hodimo po vlažnem pesku, zadovoljni, da naše plitke stopinje tako hitro izginejo.  
CENERE E BOTTIGLIE
Tardi fiori. Cenere e bottiglie. Il cielo che vuol essere piů azzurro inonda le finestre chiuse. Siamo qua e sempre piů ci assomigliamo, sparsi come stanche carte da gioco. Quando con le labbra sfioriamo i bicchieri, mentalmente camminiamo sulla sabbia umida, soddisfatti che le nostre  impronte piatte svaniscono cosě presto. 
  
  |